Moje iskreno mnenje o knjigi Pubec iz Ožbalta

Vsi poznamo Smiljana Morija. Vsaj po imenu. Po videzu. Po občutku, ki ga v človeku pusti že ob prvem stiku z njegovo javno podobo. In če sem povsem iskrena, meni osebno je dolgo časa odkrito šel na živce. Ne zato, ker bi ga poznala, temveč prav zato, ker ga nisem. Vedela sem le, da je “motivator”. Eden tistih glasnih, samozavestnih, vseprisotnih obrazov uspeha, ob katerih si človek hitro ustvari mnenje, še preden se sploh vpraša, od kod prihajajo.
Zakaj sem torej v roke vzela knjigo Pubec iz Ožbalta? Ne zaradi navdiha, ne zaradi želje po nasvetih in zagotovo ne zato, ker bi iskala še eno klasično zgodbo o uspehu. Vzela sem jo iz radovednosti. Zanimalo me je, kdo je človek za podobo. Pravzaprav sploh nisem natančno vedela, s čim se ukvarja. Da ima v lasti ali soupravlja več kot 16 podjetij po Balkanu, da je zgradil mednarodno kariero in da je njegov vpliv bistveno večji, kot sem si predstavljala, sem izvedela šele med branjem. In prav tam se je začel moj premik.
Knjiga, ki sem jo sprva odprla z rahlo distanco in precej predsodki, se je pred menoj razgrnila kot veliko več kot le osebna kronologija uspehov. Postala je zgodba o poti. O notranjih bojih, o dokazovanju, o padcih in odločitvah, ki niso bile vedno udobne, so pa bile odločilne.
In prav tam se je zgodil preobrat.
Smiljan-Pubec-iz-ozbalta-mockup.png

Ni cilj tisti, ki šteje – ampak pot

Med branjem sem ugotovila, da Pubec iz Ožbalta ni klasična zgodba o uspehu. Je študija poti. Knjiga ne poveličuje končnih dosežkov, temveč proces: vztrajnost, disciplino, notranjo rast in predvsem sposobnost, da človek sam pri sebi razčisti, zakaj sploh nekaj počne. Med branjem sem ugotovila, da Pubec iz Ožbalta ni klasična zgodba o uspehu. Je študija poti. Knjiga ne poveličuje končnih dosežkov, temveč proces: vztrajnost, disciplino, notranjo rast in predvsem sposobnost, da človek sam pri sebi razčisti, zakaj sploh nekaj počne.



Mori zelo jasno pokaže, da materialne dobrine, sanjski avto, denar in status kar hitro izgubijo svoj čar. Ostane pa nekaj drugega. Spomini na premagovanje ovir, učenje novih veščin in osebno transformacijo. Njegova pot od otroštva v vasi brez tekoče vode in elektrike do svetovnih odrov ni predstavljena kot čudež, temveč kot posledica odločitev. Mori odkrito pove, da se kljub objektivnemu pomanjkanju v otroštvu nikoli ni počutil revnega, ker je bila njegova družina bogata z igrivostjo, povezanostjo in smehom. Ta perspektiva se me je resnično dotaknila.

Motor dokazovanja in potreba po potrditvi

Eden najbolj iskrenih delov knjige je priznanje, da ga je skozi velik del življenja gnal t. i. motor dokazovanja. Najprej očetu, ki mu je govoril, da iz njega ne bo nič, kasneje sošolcem v policijski šoli, ki so ga zbadali zaradi narečja in videza.

V tem sem prepoznala nekaj zelo človeškega. Potrebo, da si v svojem okolju pomemben. Da dokažeš, da si vreden. Čeprav je postal najboljši kadet svoje generacije, je zanimivo, da se niti tam njegova zgodba ne zaključi z zmagoslavjem. Ravno nasprotno.

Presunila me je njegova zgodba o vizualizaciji. Tri leta si je predstavljal govor na stadionu, molil in verjel, da bo ta trenutek prišel. Nato pa je vse čez noč prekinila vojna za osamosvojitev Slovenije. Ta del knjige zelo jasno pokaže, kako malo nadzora imamo v resnici nad življenjem, ne glede na to, kako disciplinirani in osredotočeni smo.


Pogum zapustiti varnost

Kot bralko me je močno nagovorila tudi njegova neustrašnost pri menjavi kariere. Mori je v enem dnevu zapustil službo kriminalista. Stabilno, varno, družbeno priznano kariero, ker v njej ni več videl smisla in rezultatov.

Njegov vstop v svet osebnostne rasti se začne skoraj filmsko. Z naključno najdeno kaseto Tonyja Robbinsa v solariju. A za tem “naključjem” sledijo zelo konkretna dejanja. Kredit v višini 10.000 dolarjev za prvi večji seminar v tujini. Investicija v znanje, ki je takrat ni razumela niti njegova okolica niti davčna uprava. Ta del knjige je močan opomnik, da resnična sprememba skoraj nikoli ne pride brez tveganja.

Uspeh brez empatije ne pomeni nič
Knjiga Pubec iz Ožbalta ni le zgodba o poslu, ambiciji in dosežkih. Njena prava teža se razkrije šele v najbolj intimnih poglavjih – tam, kjer Smiljan spregovori o Heleni in njunem dolgotrajnem boju z neplodnostjo. O tem brez olepševanja, brez patetike, a z redko iskrenostjo, ki jo danes redko srečamo v biografijah uspešnih ljudi.
Njuna odločitev za posvojitev otroka iz Rusije, kljub temu da jima je kasneje uspelo tudi naravno zanositi, razkrije nekaj bistveno pomembnejšega od kateregakoli poslovnega dosežka: globoko osebno integriteto in zvestobo danim obljubam – sebi, drug drugemu in življenju samemu.
In prav tukaj se je zame zgodil tisti notranji premik. Mori, ki mi je še nedolgo nazaj šel skoraj na živce, se je v mojih očeh preobrazil v človeka, do katerega sem začela čutiti iskreno spoštovanje. Ne zaradi rezultatov, številk ali podjetij, temveč zaradi vrednot, poguma in sposobnosti ostati človek tudi takrat, ko življenje ne sledi načrtu.
Ta del knjige me je opomnil na nekaj zelo preprostega, a pogosto pozabljenega: uspeh brez empatije, brez odgovornosti do drugih in brez človečnosti na koncu ne pomeni prav veliko. Vse ostalo je samo hrup.


Slovenija, uspeh in odpor okolja
Mori se ne izogne niti kritiki slovenskega okolja, kjer se uspeh pogosto hitro kriminalizira ali zavida. Njegov odgovor na to ni bil boj, temveč širitev. V tujino, na druge trge, v drugačne miselne okvirje. Bolečino je uporabil kot gorivo.
Danes svojo vlogo vidi predvsem v mentorstvu mlajšim generacijam. Ne zato, da bi jih navduševal, temveč da bi jim skrajšal pot do modrosti v svetu, ki je prepoln informacij, a pogosto brez pravega vodstva.
Zaključek: knjiga kot povabilo k lastni zgodbi
Pubec iz Ožbalta ni knjiga, ki bi jo prebrala zaradi nasvetov tipa »kako uspeti v petih korakih«. Je knjiga, ki te nehote prisili, da se vprašaš, kakšno zgodbo pišeš sam.
Mori pravi, da je to šele »prvih petdeset let«. Jaz pa knjigo doživljam kot povabilo, da vsak izmed nas nekoč napiše svojo zgodbo, ne za javnost, temveč kot zapuščino svojim otrokom. Sporočila o disciplini, komunikaciji, notranji drži in o tem, da nam ne sme biti mar za mnenje drugih.
Njegovo življenje je dokaz, da potencial ne ostane neizkoriščen zato, ker ga nimamo, temveč zato, ker predolgo čakamo. In prav to je največja vrednost te knjige.